Ko mene več ne bo

12.11.2008

Ne, ne bom pisala o pesmi, ki jo poje Ivančičev Slavko. In slovenski Il divo wannabe – Eroika. Sem že omenila, da do njih ne gojim nobene simpatije? Mislim, da ne. No, do njih ne gojim nobene simpatije. In res ne vem, zakaj bi mi kaj takega po definiciji moralo biti všeč, samo zato ker sem punca. Isto je z romantičnimi komedijami a la Jennifer Lopez, in da teme, da mi športniki nikoli niso bili všeč, sploh ne načenjam. Prenesem samo Rogerja Federerja. Jaz padam izključno na bad guyse. Večkrat dokazano in preverjeno. Prevečkrat! Gademit …
Da grem nazaj na namen tega posta. November je pri meni začetek splošne depresije, ki traja do marca, aprila. Vmes so seveda nepričakovani ali pa načrtovani trenutki veselja in radosti. Ko najdem popolno darilo. Ko Zoki osvetli Ljubljano, jaz pa jem banane v čokoladi. Ko vsak večer pijem kuhača. Ko prižgem novoletne lučke na oknu v moji sobi. Ko greva z E po trgu od polnočnic in ob potočku gori na stotine pisanih svečk, jaz pa si želim, da bi E takrat bila kdo drug (same old story every Christmas) Ko 985ič gledam Home alone :D
Tako včeraj nisva mogli mimo pogovora o smrti. Pa čeprav je bilo martinovo in naj bi bilo vse veselo, jadi jadi jadi. No, saj midve sva tudi bili veseli. Mau smo pil, mau smo kadil, (nč kej preveč nismo se učil) :) Ob pogovoru o smrti pa ne moreš mimo vprašanja: krsta ali žara? Zemlja ali prah. Črvi ali ogenj, če hočeš.
E se ni izjasnila, kaj bi raje, ko je več ne bo. Jaz pa tudi ne vem. Ponavadi se mi ustavi pri klasičnih dejstvih in predstavah, kako me bodo pokopali, misleč, da sem mrtva, jaz pa se bom zbudila 3 metre pod zemljo, pod par sto kg zemlje, v krsti 200×70x70 (recimo), kjer ne bo več zraka in bom zato umrla. (Ko sem bila še mala, sem po TVju gledala film 48 ur pod zemljo, nekaj takega. In se me je zelo dotaknil. Omg, zelo.) Po drugi strani pa si predstavljam, da se zbudim v peči, krematoriju in me živo zažgejo. In spet umrem. Glede na moja številna srečanja z Murphyjem je upravičeno sklepati, da se mi bo zgodilo nekaj od tega :)
Ampak včeraj sem naredila korak naprej. Ne vem, od kod sem privlekla Elizabethtown, ker mi sploh ni všeč. Oziroma so mi všeč natanko tri ideje iz filma:
- maratonski pogovor preko mobitela, ki se konča s skupnim opazovanjem sončnega vzhoda
- tisti specialni zamljevid za road trip, ki vključuje okolju in razpoloženju primerno glasbo
- prelepi Orlando Bloom vzame žaro svojega očeta na road trip in na mestih, ki so očetu kaj pomenila, raztrese del njegovega pepela

Včeraj ob vinčku se mi je posvetilo, da je to edina opcija zame. Da me upepelijo (čeprav še vedno tvegam, da se zbudim v peči) in moj pepel raztrosijo po meni ljubih krajih. Eden takih krajev je območje okoli Ojstrice, Moličke planine, Korošice, Marije Snežne. Svoja nebesa in večnost bi lahko preživela tam. Večnost? O, groza …

YouTube slika preogleda
Zaradi pesmi, zemljevida, mobitel maratona in raztresanja pepela. NE zaradi Orlanda Blooma! :)

  • Share/Bookmark

Zapisano pod: BLUZZenje, Ju tjub, miks. .



1 komentar Komentirajte

  • 1. Luka  |  13.11.2008 00:29

    Lol.

Komentiraj

Obvezno

Obvezno, skrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Dovoljen HTML:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Pusti trackback na to objavo  |  Naročite se na komentarje preko RSS vira


Kategorije

Surfing

Zadnje objave