'BLUZZenje'

dovolj … khem, Dovolj!

Kaj imava in česa nimava? Daj … Prišel si od nikoder. Iz jebene Vukojebine. Iz ničesa. In zdaj si neprestano tu. Kdaj in kako? Ni mi jasno. Ni-mi-jasno! Kdaj in kako si dobil dovoljenje za naselitev v meni? To dovoljenje se namreč ne izdaja kar tako serijsko. Potrebnih je veliko dokazil in polno malenkosti. Ti pa kar takole. Brez kakršnega koli truda. Ne, ne. Takole se ne bomo več šli. Mene se ne osvoji kar tako. Zavračam biti tako lahka. Z dovoljenjem ali brez, z nasilno ali prostovoljno okupacijo, ne.
In ko sem že prepričana, da sva na dobri poti do … nečesa večjega in boljšega. Ko je vse popolno. Ko jaz čutim. In ko “čutim”, da tudi ti čutiš, da nekaj je. Da nekaj bo. Da bi lahko bilo. Ko si me že slekel, ko stojim gola pred tabo in ko ni ničesar več, kar bi ti lahko netelesnega dala. Ko ti uspe, da kotičke mojih ustnic obrneš v smer nasmeha. Takrat. Takrat udariš z vso silo. Takrat ti uspe, da me iz najvišjega stolpa svojega gradu v oblakih potisneš v najglobljo globino neskončnega prepada globoko v moji duši. To lahko uspe samo tebi. Kriva pa sem jaz, da to dopustim. Koliko takih vzponov in padcev je že bilo, pa še vedno upam. Bedno. In hkrati neverjetno. Naivno.
Ampak mi je dovolj. Dovolj mi je namigovanj, čustev, živcev, časa, truda, jeze, žalosti, ljubosumja, poslušanja, čutenja, slepomišenja. Dovolj mi je vseh, ki nama napovedujejo krasno zvezo. Od kje, za boga milega?! Dovolj mi je, da me vedno, ko se takole odločim, da je dokončno dovolj, z vabo uloviš na trnek, se malo igraš z mano, potem me pa pustiš viseti v zraku. In ko se skoraj izsušim, me izpustiš, daš malo časa, nato pa se spet pojaviš. Ampak jaz sem predobra riba zate. Zavračam kakršno koli drugo možnost.
Kdo je tu butast, se sprašujem? Psi, ki trzajo na vsak zvonček ali Pavlov? Riba ali ribič? Ne, ne bom zapisala tiste pesmi o ribiču, ribiču, čeprav mi je prišla na pamet. Nisem tako razpoložena. Sedejo mi Massive Attack.

Don’t play with something you should cherish for life.
YouTube slika preogleda

Lahko bi bilo. Zlahka bi bilo. In bilo bi lepo. Oba bi se želela repete. Ampak v resnici se ne bo zgodila niti predjed. Čeprav sem jo jaz že okusila. Večkrat. In postala sem lačna, željna nadaljevanja. Toda če si neham metati pesek v oči, te predjedi so bile fikcija. Lačne so bile le oči. Ti jih nisi okusil. Ali pa ti ni bil všeč njihov okus. Mogoče si navajen drugačne kuhinje. Bolj enostavne. Pri meni pa se taka hrana ne dobi. Če pa je že enostavna, pa se pri serviranju potrudim, da je komplicirana in začinjena. Ne, verjamem, da me ni enostavno jesti.
Kakor koli. To je Dovolj (do naslednjič).

You are not my savior, but I still don’t go.

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 7.01.2009

Razlog?

Slonim čez ograjo balkona in se ga zakajam. Mislim, da je začelo deževati. Super. Slišim vlak.
Rekel si, da se vse zgodi z razlogom. Pa se res?

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 5.12.2008

Za mojega cvetočega. Federico!

Uradno sva bila skupaj šele dobra dva meseca. Od začetka oktobra. Ampak vate sem bila zagledana že prej. Ziher vsaj dve leti. Bil si na mojem seznamu things-I-must-have. Zakaj? Ker si vedno stal tam v kotu sobe. Preprost, mogoče malo zanemarjen, a ravno zato tako skrivnosten in privlačen. Vedno pogosteje sem te hodila gledati, ne na skrivaj. Ti pa si vedno bil tam. Pustil si, da se mi ob pogledu nate cedijo sline. Kot je zame čisto tipično, sem si kmalu naslikala najino skupno življenje. Kako greva zjutraj skupaj do faksa in ko končam predavanja, me čakaš, skočiva na kavico mim’ grede, spet na faks in zvečer na kratko turo po Ljubljani. Živjenje kot iz filma.
Sicer takrat nisi bil fraj, ampak sem znala nardit tko, da je blo lepo. In postal si moj. Moj! Hotela sem, da mi drugi zavidajo, ko naju vidijo, zato sem ti pripravila make over. Postal si cel v rožicah. In kupla sem ti srebrno ketno, bling bling. Naj se vidi, kdo je car.
Dva meseca sem te z užitkom jahala. Skoraj ni kraja v Centru, kjer ne bi bila. Bil si tu zame. Vedno na voljo, da te zajaham. Prenašal si me, ko mi je bilo težko. In ko sem bila težka. Čeprav sem bila težka. Bil si ob meni. Vsako jutro si me čakal. Nate sem lahko naložila kar koli, vedno si potrpel. Nisem ti zamerila, ko ti je padla ketna dol. Bilo je le vprašanje časa, kdaj se bo to zgodilo. Vsaka zveza potrebuje tudi padce. To je bil najin prvi. In zadnji.
Po tem se najin odnos za odtenek ohladil, ampak še vedno si me zjutraj čakal, le spremil me nisi več. Po Ljubljani sem hodila sama. Ti si me pa kljub temu čakal, ko sem prišla domov. Ob vsakem srečanju sem pomislila na najino skupno pot in na to, kaj naju še čaka. Spomladi … Life is an open road to us.

Ampak Čas je prišel. Nisi me več čakal, kakor si me vedno. O tebi ni bilo več sledi. Kot da bi se ugreznil v zemljo. Kot da te sploh nikoli ni bilo. Kot sanje.
Prehodila sem celo Rožno, mogoče pa te je kdo kje zavrgel, ker ti je ketna dol padla. Ampak te ni bilo. Izgubila sem predzadnji atom upanja v ljudi. V očeh so se mi nabirale solze. Kako sem te bila jahala … Globoko v sebi me je trgalo. Vedela sem, da kar sva imela, ne bo dolgo trajalo. Bil si prelep za ta jebeni svet, v katerem si študent(ka) očitno ne more lastiti kolesa, ki ga je dobil(a) od svoje ome, na katero je tako zelo navezan(a) in jo ima tako zelo rad.

Kjer koli si, moj lubi Federico, vedi, da si bil zeleno-rumena iskrica z rožicami v mojem sivem življenju. Hvala za vse skupne kilometre in klance.
Novi lastnik … Ena navadna pizda jebena brez življenja si. Smiliš se mi. Tell me, how do you sleep at night?

YouTube slika preogleda Instant Karma’s gonna get you …

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

1 komentar 26.11.2008

Jaz, deževnica

Nutello jem po žlici. Lušti? Mmmm, dobra je … O, ja. A si sploh predstavljate življenje brez Nutelle? Doma je nikoli nismo kupovali, ker je predraga. Sploh pa bi morali kupiti vsak teden novo, če bi jo kupovali, ker sem jo zmožna pospraviti v enem dnevu. Komot. Ampak odkar sem v LJ, je Nutella vsak teden na moji polici v omari. Ha, pravkar sem izvedela, da obstaja Svetovni dan Nutelle . Veselimo se!
Kakor koli … Ko sem se zjutraj zbudila okoli 10:30 (sploh ne vem, kdaj sem ugasnila budilko ob 7:00. In tako sem spet prespala Novejšo slovensko književnost 1.), pogledala skozi okno in videla svet v različnih odtenkih sive, sem vedela, da je pred mano en globok dan. Na tak dan se mi sploh ne da verbalno komunicirati s svetom. Zaprem se vase in dan preživim sama s sabo v glavi. In se seciram, odpiram stare rane, ker sem že ravno v feelingu, in jih solim. Kaj pa vem, rada se trpinčim in samosabotiram.
Danes sem cel dan razmišljala o dežju, dežnikih, dežnikarjih, lužah.

1. Nekaterim ljudem bi morali prepovedati nositi dežnike, ker so z njimi še bolj nespretni kot jaz z ljubeznijo. In mislim, da to pove dovolj o razsežnostih problema. Nič hudega sluteča in zatopljena v svoje raztresene misli hodim za nekom, ko se ta naenkrat ustavi in začne krožiti z dežnikom. WTF? Ja, vem, varnostna razdalja. Ampak vseeno.

2. Danes sem preučevala ljudi na podlagi tega, kaj storijo, ko se srečajo z nasproti hodečimi dežnikarji (beseda tukaj označuje človeka, ki ima dežnik, in ne izdelovalca dežnikov ;) ). Najhujši so tisti, ki gredo mimo tebe in te s svojim dežnikom skoraj poderejo. Pa se še opravičijo ne, kar naprej gredo. Grebatorji jebeni. Imaš tudi nevtralce, katerih dežniki skoraj oplazijo tvoj dežnik. Malo manjka, ampak se ga ne dotaknejo. Tretja skupina pa so tisti, ki se umikajo. Ti dvigujejo in prestavljajo svoj dežnik, da bi jih drugi lahko nemoteno obšli. Na ozkih pločnikih celo počakamo in damo prednost nasproti hodečim. Ja, tukaj najdete tudi mene. Umikam se vsem mogočimim stvarem: določenim osebam, srečanjam, situacijam, odgovornosti, nekaterim temam, tudi ljubezni. Pretty fucked up, e? Kaj morem, sem pač rak po horoskopu. Vsak izgovor je dober.

3. Dežniki so dobra stvar, ker se lahko za njimi skriješ (Here we go again. Točka 2.) pred osebami, k katerimi se ti (takrat) ne da ubadati. Ali pa na splošno, da se ti ne da ubadati s svetom, pa se skriješ pod dežnik. Prakticiram.

4. Ko je tako deževno vreme, ful rada grem v McD na Čopovo, sedem k oknu, jem McFlurry Smarties ali pa Cool pito in opazujem dežnike. Ampak čez moj dežnik ga ni. Najlepšejši med dežniki. Črn s pisanimi prečkami (al kako se reče tistim … stvarem). Čeprav to opazovanje iz McD prakticiram tudi, ko ne dežuje. Kaj in koga vse vidiš!

5. Rada se izogibam lužam. Kot verjetno vsi. Ampak jaz to delam drugače. Bolj poskočno. Kot da bi igrala računalniško igrico in ne bi smela stopiti v lužo. Ali pa kot da bi igrala igrico “če stopiš na črto, si zaljubljen”. Če bi stopila na črto, bi vsaj vedela, da se zaljubljena in ne bi več medla …

6. Ko takole preživim dva dni v deževni Ljubljani, pa si moram nujno oprati lase, čeprav se nikoli ne zmočijo s to mešanico dežja in kisline. Takrat je vse v zraku, fuj. In potem sem vesela, ker imam oprane lase :) Kako malo rabim …

7. Da sploh ne omenjam jebenih šoferjev, ki doživljajo radost in orgazme, če lahko zapeljejo v lužo in nekoga do kosti zmočijo. Ne, res se mi ne da zdaj o tem.
Tale točka mi obudi vesele spomine (lep stavek :D ). Z M sva nekega deževnega julija oblekli palerini in čepeli ob največjih lužah v Sevnici (ja, dolga zgodba), da so naju avti špricali. Uaa, orgazmično :)

YouTube slika preogleda Sometimes I need some time on my own
sometimes I need some time all alone …

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 13.11.2008

Ko mene več ne bo

Ne, ne bom pisala o pesmi, ki jo poje Ivančičev Slavko. In slovenski Il divo wannabe – Eroika. Sem že omenila, da do njih ne gojim nobene simpatije? Mislim, da ne. No, do njih ne gojim nobene simpatije. In res ne vem, zakaj bi mi kaj takega po definiciji moralo biti všeč, samo zato ker sem punca. Isto je z romantičnimi komedijami a la Jennifer Lopez, in da teme, da mi športniki nikoli niso bili všeč, sploh ne načenjam. Prenesem samo Rogerja Federerja. Jaz padam izključno na bad guyse. Večkrat dokazano in preverjeno. Prevečkrat! Gademit …
Da grem nazaj na namen tega posta. November je pri meni začetek splošne depresije, ki traja do marca, aprila. Vmes so seveda nepričakovani ali pa načrtovani trenutki veselja in radosti. Ko najdem popolno darilo. Ko Zoki osvetli Ljubljano, jaz pa jem banane v čokoladi. Ko vsak večer pijem kuhača. Ko prižgem novoletne lučke na oknu v moji sobi. Ko greva z E po trgu od polnočnic in ob potočku gori na stotine pisanih svečk, jaz pa si želim, da bi E takrat bila kdo drug (same old story every Christmas) Ko 985ič gledam Home alone :D
Tako včeraj nisva mogli mimo pogovora o smrti. Pa čeprav je bilo martinovo in naj bi bilo vse veselo, jadi jadi jadi. No, saj midve sva tudi bili veseli. Mau smo pil, mau smo kadil, (nč kej preveč nismo se učil) :) Ob pogovoru o smrti pa ne moreš mimo vprašanja: krsta ali žara? Zemlja ali prah. Črvi ali ogenj, če hočeš.
E se ni izjasnila, kaj bi raje, ko je več ne bo. Jaz pa tudi ne vem. Ponavadi se mi ustavi pri klasičnih dejstvih in predstavah, kako me bodo pokopali, misleč, da sem mrtva, jaz pa se bom zbudila 3 metre pod zemljo, pod par sto kg zemlje, v krsti 200×70x70 (recimo), kjer ne bo več zraka in bom zato umrla. (Ko sem bila še mala, sem po TVju gledala film 48 ur pod zemljo, nekaj takega. In se me je zelo dotaknil. Omg, zelo.) Po drugi strani pa si predstavljam, da se zbudim v peči, krematoriju in me živo zažgejo. In spet umrem. Glede na moja številna srečanja z Murphyjem je upravičeno sklepati, da se mi bo zgodilo nekaj od tega :)
Ampak včeraj sem naredila korak naprej. Ne vem, od kod sem privlekla Elizabethtown, ker mi sploh ni všeč. Oziroma so mi všeč natanko tri ideje iz filma:
- maratonski pogovor preko mobitela, ki se konča s skupnim opazovanjem sončnega vzhoda
- tisti specialni zamljevid za road trip, ki vključuje okolju in razpoloženju primerno glasbo
- prelepi Orlando Bloom vzame žaro svojega očeta na road trip in na mestih, ki so očetu kaj pomenila, raztrese del njegovega pepela

Včeraj ob vinčku se mi je posvetilo, da je to edina opcija zame. Da me upepelijo (čeprav še vedno tvegam, da se zbudim v peči) in moj pepel raztrosijo po meni ljubih krajih. Eden takih krajev je območje okoli Ojstrice, Moličke planine, Korošice, Marije Snežne. Svoja nebesa in večnost bi lahko preživela tam. Večnost? O, groza …

YouTube slika preogleda
Zaradi pesmi, zemljevida, mobitel maratona in raztresanja pepela. NE zaradi Orlanda Blooma! :)

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

1 komentar 12.11.2008

JBT posodobitev

Baje so čudna pota Gospodova. Ampak se mu zahvaljujem, da mi je v zadnjih dveh tednih poslal v življenje celo mojo sveto trojico JBT (na Z še čakam). Ampak ne samo bežna srečanja, temveč Pogovore z njimi. Prav to sem potrebovala, ker nisem več vedela kako, kaj in kdo. Že itak sem po naravi bolj zmedene sorte, take scene me pa še bolj zmedejo. In zlahka iztirim. Torej:
- Z J je bilo prav luštno, moram priznati. Nepričakovano. Sva si bolj podobna, kot sem mislila.
- T sem videla po pol leta. Še vedno je isti … Kar pomeni, da ga še ne izpustim iz glave. Jiha.
- Po skoraj dveh mesecih pa sem spet srečala B. Skupaj še z nekaterimi najinimi prijatelji je prišel v Ljubljano, ker jim je doma med počitnicami pač dolgčas. Dijaki … Ko smo se srečali, sem ga objela, ipak smo skupaj marsikaj doživeli. Potem pa nekako ni prišlo do kakega pogovora z več replikami. Ampak je bilo dovolj. Že pri objemu ni bilo več tistega, kar je bilo včasih. Vsaj iz moje strani, zanj pa ne vem :) Nisem ga objela na način, kot sem ga zadnjič, ko sva se videla. Bil je objem, ker je pač moral biti, čeprav bi mu raje stisnila roko in rekla zdravo. Ful romantično, vem. Ampak ne gre drugače. Če ne čutim, potem verjetno ničesar več ni.
Da povzamem tole dolgo objavo: Ponosno sporočam svetu, da je B izgubil članstvo v Kremschneetini sveti trojici. Farewell.

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 30.10.2008

Luštno

Danes je za mano en prav lušten dan. Tak prav prijeten, nenaporen, lahek, sončkast, nasmejan, poln malih stvari. In v tem razpoloženju sem obtičala tudi jaz. Ponavadi moji t. i. luštni dnevi ne trajajo cel dan, ker se vedno nekje najde nekdo, ki ima veselje, da me postavi na realna tla. Bah, naj ima svoje veselje, če me ne bi ta nekdo, bi me pa naslednji nekdo zbudil iz mojega, oh, tako pogostega, daydreaminga. Danes pa se moje Amélie doživetje vleče že cel dan. In celo brez poskusov streznitve s strani tretje osebe. Luštno.

Zjutraj sem vstala malo pred enajsto (kar pomeni, da v bistvu nisem vstala zjutraj, ampak dopoldan), obrnila žaluzije. Sonce je sijalo, izgledal je lep dan, okej, žaluzije imajo čast, da jih dvignem. V prijetno topli kuhinji, sem si na kruh namazala margarino in domačo grozdno marmelado, sedla za mizo, kjer me je sonce celo oblizalo. Pa še en vanili čaj z mlekom, in moj nedeljski zajtrk je končan. Po tem sem napisala še kratek govor ob prehodu iz klana v SKVO (sosestre in sobratje bodo vedeli o čem je govora :) ). Brainstorming, ki sem ga doživljala, je bil za izkoristiti, nastal je lušten poslovilni govor, poln spominov na del prehojene skavtske poti. Danes smo imeli namreč začetek skavtskega leta, in jaz sem po novem voditeljica ta malih volkecov. Luštno. Mali so luštni, ampak polni energije. In ravno to mi še manjka, da mi nekdo posrka še tisto bore malo energije, ki jo imam. Ampak zna biti, da bo ravno obratno, da bodo ravno oni moj vrelec energije.. Se prepuščam Času. (In zakaj, oh, zakaj, je svet kar naenkrat poln oseb z imeni Jakob in Jaka?!)
J. me je obvestil, da ne gre v kino, zato sem po skavtih imela čas še za borovničevo tortico v hotelu. Made my day. Makes my day everytime, actually. Jummy. Ob 19:30 mi je končno uspelo priti domov, ampak sem kmalu spet šla. V kino. Sama. Jebi ga. Ne bom se zanašala nanj in svoje življenje načrtovala na podlagi njega, ker je vse skupaj ziher spet plod mojega plodnega daydreaminga. Šla sem v dobri stari mestni kino, dobrih 10 minut hoje od doma, gledati Vratné lahve. Ob 19:55 pridem tja, in vprašam možaka, ki vrti filme, če film sploh bo. Bila sem namreč edina zainteresirana za češki film, kdo pa še gleda kaj takega.. Kmalu sta prišla še dva, tudi ljubitelja evropskega filma, torej smo bili trije. Uau. Trije navdušenci smo čakali, če se bo projekcija sploh odvrtela, saj za predvajanje zahtevajo najmanj 8 prodanih vstopnic. Pa smo strica milo prosili, naj vendar naredijo izjemo. In so jo. Lušno. Všeč mi je film. In seveda ne morem mimo tega, da ne bi jokala. Moj gumb za jokanje so starejši ljudje, ki jih je družba pustila nekje daleč za sabo.. Vsi evropski filmi imajo nekaj, kar me spravi v jok. Všeč mi je vsa simbolika, všeč so mi jeziki, všeč mi je preprost človek in realna zgodba, všeč so mi pesmi v podlagi, všeč so mi mesta, ki jih filmi prikazujejo.. Evropski filmi mi dišijo.
In imam novo ljubezen. Staro novo ljubezen, v bistvu. Male kinodvorane s preprostimi oblazinjenimi sedeži in ne pretiranimi efekti. Tako domače je vse skupaj. Paše k takemu filmu.
Na poti domov me je malo zeblo, saj sem imela pod trenčkotom le puli s kratkimi rokavi. Ampak na nebu so bile zvezde, ki me še v tako hladnem večeru ne morejo pustiti hladne. Sploh Kasiopeja, ki je itak moje ozvezdje. Pa suho listje na pločnikih in vonj po grozdju izza žive meje.. Samo jaz na prostosti, nobene druge žive duše. Ko sem prišla domov, sem se pa itak pogrela pri našem kožuščkastem mačkonu :) Luštno.
In prav ponosna sem nase, ker se mi ne da pogovarjati z J. Mar prebolevam? Mhm..

Ljubim jesen!

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 12.10.2008

Muha na ekranu

Pravkar sem požrla (dobesedno) 5 palačink (3 z nutelo, 2 z marmelado), vegi v sirovi štručki, 2 sladoledni lučki in par kosov peciva. Spila sem vanilijev čaj z mlekom in en čaj gozdni sadeži. In ne, nisem nazadnje jedla prejšnji teden, ampak pred dvema urama. In ne, ni PMS.
Počutim se zelo (samo)destruktivno. Želim si, da bi me začel boleti trebuh, ker mi gre cel svet na živce. Začenšči na fakin začetku. Pri J.

In če se take muha na ekranu jebenega računalnika ne bo kmalu zganila.. ne bo uzrla jutrišnjega sonca.

Počutim se zelo Joy Division.
YouTube slika preogleda

Pa lačna sem.

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

1 komentar 12.09.2008

Ko-fucking-marji

Po naravi sem zelo miroljubna oseba. Proti vojni in nasilju v vseh oblikah. Obstajajo še drugi načini za reševanje problemov kot pa s pestmi in orožjem.
In nisem nestrpna. Sprejemam drugačne brez problemov. Saj je itak vsak zase drugačen in poseben.
Imam zelo visok prag potrpežljivosti in tolerance do drugih (sama do sebe pa nisem ravno potrpežljiva). Hudo visok. Da mi oseba ni všeč, mora biti rees iber.. mimo. Ampak ponavadi se dobro razumem z vsemi.
In ful imam rada živali! So bitja, ki znajo brez kakšnega kompleksnega glasu pokazati tak spekter čustev, kot marsikateri človek ne. And yeah, I’m a veggie. Ljubim živali..

.. razen ene. Fucking komarji! Jeben mrčes brneči, pri katerem pozabim na vso svojo miroljubno in strpno naravo. Najraje bi vse zaprla v komoro brez zraka, da bi videli, kako se jaz počutim, ko mi sredi zadnje faze pred spanjem pribrenči h glavi in nad njo kroži, jaz pa se moram pokriti čez glavo in ko po par minutah želim po zrak, je še vedno tam, jeben stvor! Mrčes! In ko ti ga že rata najti nekje na steni, in ko ga končno pokneš, ti “bitje” pusti še zadnji spomin nanj-krvav flek na lepi steni. Ampak jaz sem iznašla nov način za njih iztrebljanje! Zaprte imam v lončkih, steklenih, da me lahko vidijo in da se jim luštam! Ha! In zakaj, za vraga, še kar živijo, če pa so večeri že pošteno hladni? Rečem vam, nadgrajujejo se in pripravljajo zaroto proti človeštvu.

Jebeni komarji, Bog vas nima rad!

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

23 komentarjev 3.09.2008

Von

Ne, ni normalno, da ob tej uri jem sladoled direktiva iz banjice. In da sem spila že liter kakava. In da sem oskrunila svoj skriti kotiček s sladkarijami. In da ob vsem tem še nimam dosti. Ni normalno. Plus vsega pa se mi na playerju vrti še Sigur Rós.. Očitno je, da nisem rožnate volje, pizda. In ne, tokrat ni kriv PMS.

Stara pjesma, spet in spet. Kot da bi se pokvaril trak. Ja, ampak ne na kaseti, ampak nekje v temačni praznini moje glave, ki me vedno znova preseneča. Sama sebe presenečam. Kot da nimam že sama sebe dovolj, ne, jaz vedno poskrbim, da imam na zalogi koga, ki me bo lahko razočaral. Da bom spet gojila in sadila upe in sredi dneva sanjala nemogoče, da bo potem lahko šel za prvo.. kar koli.. Očitno uživam, ko se smilim sama sebi. Ni druge razlage. Sem že omenila, da so trenutno kar trije kandidati, ki tekmujejo v tem, kdo me bo prvi in kdo bolj močno porinil na realna tla? Damn it, damn it, damn it!

In kaj me je porinilo do vseh neželjenih midnight snackov? Dejstvo, da me vsi trije kandidati očitno še opazijo ne. Kaj bi me, ko pa se vidimo glih parkrat na leto.. S T-jem na koncertih, kjer je itak preglasno, da bi zapadla v kak večreplični pogovor. B-ja sem spoznala šele pred kratkim in z njim (ter ostalimi 26imi osebami) preživela 7×24 ur, ampak nisva imela priložnosti za kaj več kot par stavkov. J- je pa itak razred zase: z njim imam največ stikov, ampak on bi šel za prvo fakin.. kar koli. In potem mi še napiše: Vem, da danes bo srečen dan, to sem začutil že zjutraj (kar sicer ni nič napačnega, ampak danes sem take volje, da me je to vrglo čisto iz tira. Kako si lahko slabe volje, če pa sem jaz cela zabedirana?!) Pa naj še kdo reče, da nimam okusa. Samo, da je bad guy.
Manjka še samo en Z-, pa bo novi JBTZ. Kar je pri meni čisto možno..

Še nekaj me zanima. Kaj je v zraku, da so zadnje čase vsi kar naenkrat poparčkani? Vsi, za katere sem mislila, da so še bolj obup(a)ni kot jaz, se kar naenkrat pokažejo celi zaljubljeni in kar naenkrat se prelevijo iz največjih pesimstov v največje optimiste in mi govorijo, da saj bo prišel čas, ko bom tudi jaz spoznala “ta pravega” in podobne modre izjave ::rollfuckineyes:: Sej jzt sem že imela veliko “ta pravih”, ampak problem nastane, ker moram tudi jaz biti za nekoga “ta prava”. In se vse ustavi. Jaz pa spet sanjam. Ehz, grem gledat My blueberry nights. Mi je naslov trenutno pisan na počutje.

Damn it, damn it, damn it!

Damn it.

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 22.08.2008

Naslednja objava Prejšnja objava


Kategorije

Surfing

Zadnje objave