'miks'

Odjava.

Sedim na postelji s skripto za jutrišnji izpit, ki pa pravzaprav ni izpit, ampak le 1/5  celotnega izpita (=pisni+ustni, pisni, pisni+ustni). Ne vem, ali naj še vztrajam par ur in na silo absorbiram nekaj, kar me res ne zanima in mi ne bo res res nikoli prišlo prav, ali naj bom odkrita do sebe, se odjavim in grem spat ter prespat ..

Dnevi mojih zadnjih štirih mesecev namreč izgledajo nekako takole: 3-6 ur spanja, 1,5 ure za hrano (in istočasno serije), 1 ura za relaksacijo in ostalo za učenje. Res se mi že kravžla. Moje socialne veščine so v kurcu. Moja prehrana je nezdrava. Moja fizična kondicija je na nuli, psihična je do nedavnega bila visoko kot že dolgo ne, ampak se je skupaj s produktivnostjo zlomila. Obviosuly. Načrti za izpitno obdobje so se totalno porušili – naredila sem “le” 9 izpitov, od zastavljenih 12. Ostane mi jih še 5. Ogromnih in resnih in nepopustljivih – takšnih, ki potrebujejo vsaj 10 dni učenja.

Ne bi bilo problema, če ne bi šla med poletjem za mesec dni v Španijo. Na Camino. In se vrnila en dan pred začetkom izpitnega roka in v tistem tednu imela že prva dva izpita. In naslednji teden dva in spet in spet. Ne vem, kaj mi je bilo, da sem februarja rekla B., da sem za Camino. In da sem bila tako prenagljena, da sva kupili karti. Ne morem verjeti .. Kot da se ne poznam. Kot da ne poznam svoje depresije in privlačnosti za probleme.  Ne, grem in kupim karto.

Seveda, na Caminu bi zapravila nekaj denarja. Pod 500 € bolj težko. Koliko imam trenutno na računu? 563. Need I say more?

In mojo staro mamo je kap. Doma pričakujejo, da bom pomagala skrbeti zanjo, če si bo sploh opomogla. Kar je čisto samoumevno in seveda bi.

Edina oseba, ki bi me razumela, gre čez nekaj dni za eno leto na Dansko. Druga oseba je moj psihiater, ki pa ima čakalno dobo do dveh mesecev.

Saj vem .. First world “problems” pa to. Ampak fakof, gre se zame in za moje življenje.

kratka, kako povedati nekomu, da mogoče ne boš mogel na enomesečne “počitnice”, za katere je letalska karta že plačana, oseba pa se tega neizmerno veseli?

Odjava.

(Po letu in pol na blogu, hm. Izpitna obdobja delajo čudeže.)

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 27.06.2011

Zato ti

Spet citiram, lenobnost lena. Ne zgodi se redko, da me nagovori kakšno pravilo iz slovnice, razvoj določene besede od stare cerkvene slovanščine do danes ali pa definicija iz literarne teorije, ampak TOLE .. me je pa odpihnilo. Nerd much?
V duhu jutrišnjega izpita:

Jezik je po Saussuru sistem, ki ga sestavljajo jezikovni znaki, ti pa nimajo substancialne vrednosti, temveč relacijsko – svoj pomen dobijo v razliki do drugih jezikovnih znakov – za pomenjanje besed je odločilna razlika med označenci. Pri besedi ni pomemben glas sam na sebi, temveč glasovne razlike, ki omogočajo, da to besedo razločujemo od vseh drugih, saj prav te razlike nosijo pomen. Če bi bile v neki povedi vse besede enake, bi se pomen povsem izgubil. (diferencialna narava znaka po Saussuru)

pljus:
YouTube slika preogleda What would I want? SKY!

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 25.01.2010

Megleno

I know what you did last night. Eeem, jaz pa ne. Naj bi šli na obletnico valete, ampak nas je minilo, ko smo slišali zvoke elektronike, ki so se širili iz lokala. Pa itak nam ni bilo za gledati bivših sosošolcev iz OŠ, daj no. Small talk all over. And I don’t do small talk. In ne maram gledati slik iz denarnice ali iz mobitela. Slik partnerjev ali celo otrok. Ne. Freaks me out. Po kebabu in prvem pivu večera zame smo šli v MC na pivo. In na pivo. Pa na arašide. Pa na pivo. Na ročni fuzbal. Na tekilo. Pa na pivo in arašide. In potem sva šla k meni domov, kjer me zmanjka. Vse, kar vem je, da … eem, ne vem nič zagotovo. Razen tega, da si ležal na postelji, medtem ko sem jaz hodila bruhat v vse kopalnice v hiši. Californication, mejbi? Zokn, Pepelka.
Razočarala sem se. In presenetila. V negativnem smislu, se ve. Ne vem, kaj je bilo. Oziroma, kaj bi lahko bilo. Ne vem. Ne vem. Res ne vem.

null

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 17.05.2009

Baj baj, bajk

Poni. Vinsko rdeč, star … ne vem točno koliko, ampak ful. Brez zvonca. S ključavnico! Z malo spuščenimi gumami. Imela sem ga dober teden. Bil je parkiran pred vhodom v blok skupaj še s 17 drugimi kolesi. Pa ga od od danes ponoči nimam več. Damn you!
Da ukradeš kolo, enega bogega ponija, izpred študentskega doma ubogemu študentu … Daj, no.   

Nastaviti drugo lice ali vrniti milo za drago? What goes around comes around?

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

1 komentar 17.03.2009

It was I

Jaz! Jaz sem bila!
Jaz sem ti pojedla čokolado! In bila je hudičevo dobra!

Muahahahaha!

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 2.03.2009

Fenomen ali Nadvse optimističen začetek izpitnega obdobja

Učila sem se do 4ih zjutraj, ko sem očitno zaspala na Slovenskem pravopisu in Slovnici (eno na drugem dasta primerno višino, da sedeč za mizo zakinkaš na njima). Zbudila sem se ob 7ih, se zbistrila, popila zeleni čaj in enega skadila (sicer ne kadim, ampak izpitna in koncertna obdobja so izvzeta). Ponaglila sem se do faksa in si v glavi ponavljala, kateri glasovi so zvočniki, priporniki, katere variante fonema /v/ poznamo in kdaj … Ampak v predavalnici je bilo vse mirno, nihče se ni učil. Okej, očitno vsi obvladajo, požrem slino. Nakar v predavalnico ne stopi profesor, pri katerem bi morali pisati kolokvij, ampak profesor za književnost. Ki začne s predavanjem. Čaki, a nimam jaz napisano v notesniku, da imam v četrtek ob 8.00 kolokvij v tej predavalnici? Preverim, in ja, tako imam zapisano. Okej, mogoče pa ob 20.00? Ampak zakaj se samo jaz čudim, da imamo predavanje namesto kolokvija? Vprašam sošolko, cela zmedena, kaj se dogaja. Pa mi odvrne, da je bilo 15. 12. pod obvestili, da se obvezni kolokvij prestavi na torek, 6. 1., ob 8.00.
Kar ne lepem sem bolj budna, kot pa če bi zeksala en Red bull.

Rada bi požrla slino, pa je ne morem.

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 8.01.2009

Razlog?

Slonim čez ograjo balkona in se ga zakajam. Mislim, da je začelo deževati. Super. Slišim vlak.
Rekel si, da se vse zgodi z razlogom. Pa se res?

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 5.12.2008

Za mojega cvetočega. Federico!

Uradno sva bila skupaj šele dobra dva meseca. Od začetka oktobra. Ampak vate sem bila zagledana že prej. Ziher vsaj dve leti. Bil si na mojem seznamu things-I-must-have. Zakaj? Ker si vedno stal tam v kotu sobe. Preprost, mogoče malo zanemarjen, a ravno zato tako skrivnosten in privlačen. Vedno pogosteje sem te hodila gledati, ne na skrivaj. Ti pa si vedno bil tam. Pustil si, da se mi ob pogledu nate cedijo sline. Kot je zame čisto tipično, sem si kmalu naslikala najino skupno življenje. Kako greva zjutraj skupaj do faksa in ko končam predavanja, me čakaš, skočiva na kavico mim’ grede, spet na faks in zvečer na kratko turo po Ljubljani. Živjenje kot iz filma.
Sicer takrat nisi bil fraj, ampak sem znala nardit tko, da je blo lepo. In postal si moj. Moj! Hotela sem, da mi drugi zavidajo, ko naju vidijo, zato sem ti pripravila make over. Postal si cel v rožicah. In kupla sem ti srebrno ketno, bling bling. Naj se vidi, kdo je car.
Dva meseca sem te z užitkom jahala. Skoraj ni kraja v Centru, kjer ne bi bila. Bil si tu zame. Vedno na voljo, da te zajaham. Prenašal si me, ko mi je bilo težko. In ko sem bila težka. Čeprav sem bila težka. Bil si ob meni. Vsako jutro si me čakal. Nate sem lahko naložila kar koli, vedno si potrpel. Nisem ti zamerila, ko ti je padla ketna dol. Bilo je le vprašanje časa, kdaj se bo to zgodilo. Vsaka zveza potrebuje tudi padce. To je bil najin prvi. In zadnji.
Po tem se najin odnos za odtenek ohladil, ampak še vedno si me zjutraj čakal, le spremil me nisi več. Po Ljubljani sem hodila sama. Ti si me pa kljub temu čakal, ko sem prišla domov. Ob vsakem srečanju sem pomislila na najino skupno pot in na to, kaj naju še čaka. Spomladi … Life is an open road to us.

Ampak Čas je prišel. Nisi me več čakal, kakor si me vedno. O tebi ni bilo več sledi. Kot da bi se ugreznil v zemljo. Kot da te sploh nikoli ni bilo. Kot sanje.
Prehodila sem celo Rožno, mogoče pa te je kdo kje zavrgel, ker ti je ketna dol padla. Ampak te ni bilo. Izgubila sem predzadnji atom upanja v ljudi. V očeh so se mi nabirale solze. Kako sem te bila jahala … Globoko v sebi me je trgalo. Vedela sem, da kar sva imela, ne bo dolgo trajalo. Bil si prelep za ta jebeni svet, v katerem si študent(ka) očitno ne more lastiti kolesa, ki ga je dobil(a) od svoje ome, na katero je tako zelo navezan(a) in jo ima tako zelo rad.

Kjer koli si, moj lubi Federico, vedi, da si bil zeleno-rumena iskrica z rožicami v mojem sivem življenju. Hvala za vse skupne kilometre in klance.
Novi lastnik … Ena navadna pizda jebena brez življenja si. Smiliš se mi. Tell me, how do you sleep at night?

YouTube slika preogleda Instant Karma’s gonna get you …

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

1 komentar 26.11.2008

Ko mene več ne bo

Ne, ne bom pisala o pesmi, ki jo poje Ivančičev Slavko. In slovenski Il divo wannabe – Eroika. Sem že omenila, da do njih ne gojim nobene simpatije? Mislim, da ne. No, do njih ne gojim nobene simpatije. In res ne vem, zakaj bi mi kaj takega po definiciji moralo biti všeč, samo zato ker sem punca. Isto je z romantičnimi komedijami a la Jennifer Lopez, in da teme, da mi športniki nikoli niso bili všeč, sploh ne načenjam. Prenesem samo Rogerja Federerja. Jaz padam izključno na bad guyse. Večkrat dokazano in preverjeno. Prevečkrat! Gademit …
Da grem nazaj na namen tega posta. November je pri meni začetek splošne depresije, ki traja do marca, aprila. Vmes so seveda nepričakovani ali pa načrtovani trenutki veselja in radosti. Ko najdem popolno darilo. Ko Zoki osvetli Ljubljano, jaz pa jem banane v čokoladi. Ko vsak večer pijem kuhača. Ko prižgem novoletne lučke na oknu v moji sobi. Ko greva z E po trgu od polnočnic in ob potočku gori na stotine pisanih svečk, jaz pa si želim, da bi E takrat bila kdo drug (same old story every Christmas) Ko 985ič gledam Home alone :D
Tako včeraj nisva mogli mimo pogovora o smrti. Pa čeprav je bilo martinovo in naj bi bilo vse veselo, jadi jadi jadi. No, saj midve sva tudi bili veseli. Mau smo pil, mau smo kadil, (nč kej preveč nismo se učil) :) Ob pogovoru o smrti pa ne moreš mimo vprašanja: krsta ali žara? Zemlja ali prah. Črvi ali ogenj, če hočeš.
E se ni izjasnila, kaj bi raje, ko je več ne bo. Jaz pa tudi ne vem. Ponavadi se mi ustavi pri klasičnih dejstvih in predstavah, kako me bodo pokopali, misleč, da sem mrtva, jaz pa se bom zbudila 3 metre pod zemljo, pod par sto kg zemlje, v krsti 200×70x70 (recimo), kjer ne bo več zraka in bom zato umrla. (Ko sem bila še mala, sem po TVju gledala film 48 ur pod zemljo, nekaj takega. In se me je zelo dotaknil. Omg, zelo.) Po drugi strani pa si predstavljam, da se zbudim v peči, krematoriju in me živo zažgejo. In spet umrem. Glede na moja številna srečanja z Murphyjem je upravičeno sklepati, da se mi bo zgodilo nekaj od tega :)
Ampak včeraj sem naredila korak naprej. Ne vem, od kod sem privlekla Elizabethtown, ker mi sploh ni všeč. Oziroma so mi všeč natanko tri ideje iz filma:
- maratonski pogovor preko mobitela, ki se konča s skupnim opazovanjem sončnega vzhoda
- tisti specialni zamljevid za road trip, ki vključuje okolju in razpoloženju primerno glasbo
- prelepi Orlando Bloom vzame žaro svojega očeta na road trip in na mestih, ki so očetu kaj pomenila, raztrese del njegovega pepela

Včeraj ob vinčku se mi je posvetilo, da je to edina opcija zame. Da me upepelijo (čeprav še vedno tvegam, da se zbudim v peči) in moj pepel raztrosijo po meni ljubih krajih. Eden takih krajev je območje okoli Ojstrice, Moličke planine, Korošice, Marije Snežne. Svoja nebesa in večnost bi lahko preživela tam. Večnost? O, groza …

YouTube slika preogleda
Zaradi pesmi, zemljevida, mobitel maratona in raztresanja pepela. NE zaradi Orlanda Blooma! :)

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

1 komentar 12.11.2008

JBT posodobitev

Baje so čudna pota Gospodova. Ampak se mu zahvaljujem, da mi je v zadnjih dveh tednih poslal v življenje celo mojo sveto trojico JBT (na Z še čakam). Ampak ne samo bežna srečanja, temveč Pogovore z njimi. Prav to sem potrebovala, ker nisem več vedela kako, kaj in kdo. Že itak sem po naravi bolj zmedene sorte, take scene me pa še bolj zmedejo. In zlahka iztirim. Torej:
- Z J je bilo prav luštno, moram priznati. Nepričakovano. Sva si bolj podobna, kot sem mislila.
- T sem videla po pol leta. Še vedno je isti … Kar pomeni, da ga še ne izpustim iz glave. Jiha.
- Po skoraj dveh mesecih pa sem spet srečala B. Skupaj še z nekaterimi najinimi prijatelji je prišel v Ljubljano, ker jim je doma med počitnicami pač dolgčas. Dijaki … Ko smo se srečali, sem ga objela, ipak smo skupaj marsikaj doživeli. Potem pa nekako ni prišlo do kakega pogovora z več replikami. Ampak je bilo dovolj. Že pri objemu ni bilo več tistega, kar je bilo včasih. Vsaj iz moje strani, zanj pa ne vem :) Nisem ga objela na način, kot sem ga zadnjič, ko sva se videla. Bil je objem, ker je pač moral biti, čeprav bi mu raje stisnila roko in rekla zdravo. Ful romantično, vem. Ampak ne gre drugače. Če ne čutim, potem verjetno ničesar več ni.
Da povzamem tole dolgo objavo: Ponosno sporočam svetu, da je B izgubil članstvo v Kremschneetini sveti trojici. Farewell.

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 30.10.2008

Prejšnja objava


Kategorije

Surfing

Zadnje objave